8. april 2022
»V sodobni hiperprodukciji vizualnega, ob kateri se človeku zdi, da je podoba živa edinole takrat, ko je narejena na elektronskih zaslonih, če se venomer premika, blešči, utripa in na vse možne načine, tudi s pomočjo ravno tako kričavih zvokov in bolj ali manj nesmiselnih sloganov, agresivno opozarja nase, Gnamuševe slike zdijo kot samotarski relikti preteklosti.«
Inhof poudarja stanje, v katero se lahko zamakne gledalec pred slikami Gustava Gnamuša.
